ZDRAVLJICA     Prijatlji! obrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! V sovražnike 'z oblakov rodú naj naš'ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vas kakor nas, jo sŕčno bránit kliče čas! Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!

 

 

 

V slovenski zavesti je več Prešernovih podob. Pisal je oboje: verze, ki so danes v glavnem v službi nacionalnega kulturnega potrjevanja, in verze za razvedrilne potrebe. Nam najbolj poznana, ga kaže kot globoko nesrečnega človeka in pesnika življenske tragike.

Druga, nam manj poznana in večinoma zamolčana, pa ga kaže v čisto drugačni luči : da je bil zelo rad v družbi in nikoli žalosten, da je sicer malo govoril, kadar pa je, je znal biti sarkastičen, dvoumen, zelo rad je dajal dovtipe na prijatelje, na dekleta in njihove častilce, nasploh je rad dvoril gostilničarjevim hčeram, kar vse ga iz romantične odmaknjenosti približuje vsakdanjosti .

Njegov pesniški opus vsebuje tudi priložnostne, največkrat štirivrstične verze, ki z nespodobnim izražanjem smešijo vse cerkveno in jim je prešernoslovje posvečalo zelo zadržano pozornost oz. so bili izbrisani iz kulturne zavesti.

Sicer obstaja ponekod dvom v Prešernovo avtorstvo zaradi številnih potvorb teh verzov. Po drugi strani pa vedenje o tem, da je pisal tudi radožive in dvoumne verze, dopolnjuje njegovo pesniško in človeško podobo ter odpira možnost za alternativno branje nekaterih drugih znanih Prešernovih besedil. Največ teh kratkih verzov je iz zadnjega Presernovega obdobja v Kranju. Vse si je zapisal na lističe, ki jih je potem kazal in recitiral po krčmah, doma pa jih spravljal v poseben predal, katerega ključ je vedno nosil s seboj. . Sorodnikom s teh lističev ni dovolil brati, češ, da je tisto le za pijance. Pisal je tudi vsak večer doma , zlasti če je bil nekoliko vinjen. Ohranilo se jih je zelo malo.

Tale , bolj mladostna poezija izhaja se iz dunajskih časov, ko je domačim pisal, kaj počne tam :

Se z bukvam' usájam
pa belim glavó -
pa z'jala prodajam
pa gledam takó.
Do sedmih ležim
Še komaj se zganem
se s fant' pokosim.
Kaj drugi počnejo
jaz tud' to storim
Če v vodo poskoč'jo,
jaz tudi za njim'

Iz študentskega časa so tudi verzi, položeni v usta materi sošolca Matija Gollmayrja, ki je silila sina v lemenat:

Če s mislil, vlačugar,
vlačit se tako,
te treba v Ljubljani
nikol ni bilo.

Ti lahko dobil bi bil
conto doma,
da b' kozje molitve
učila te bla.

Na nekem kartončku, ki so jih verniki nekoč dobivali kot potrdilo o opravljeni spovedi, z latinskim besedilom na eni strani, je bilo na drugi strani z lepo pesnikovo pisavo napisano:

Sámo Tončka Šarabon,
ta ti da za božji lon.

Bila je to prodajalka prest in jih je ponujala ob večerih po gostiščih.

Nizko izrazje brez zadrege kažejo verzi na račun Savice:

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

Tu je o nastanku epigrama zapisana naslednja anekdota: "Preširen je bil se svojima prijateljema Čopom in Kastelcem na Savici. Vsi trije so občudovali prirodno lepoto Savičinega slapa in naposled je rekel Kastelic: "Na lepo Savico pesem zloži. Uže Vodnika je navdušila, tebe bode še bolj." V svojej ženijalnosti, ktera je imela za nedolžna ušesa včasi malo ostre robove, hipoma Preširen se štirimi verzi odgovori, kteri pa neso taki, da bi jih lahko zapisovali. Prijatelja, ki sta bila sicer tacega humorja navajena, vendar s tem nesta bila zadovoljna, in obljubiti jima je moral, da spiše resno pesem o Savici."

Precej nespodobnih gre na račun ženskega redovništva. Prešeren naj bi s kredo napisal na vrata uršulinskega samostana, ko je šel mimo ob pozni uri:

Do zdej ste b'le še d'vice,
do zdej še niste dale,
do zdej ste jo imele
zato le, da ste scale.

Ernestina Jelovšek ima v spominu tudi pesem pesem o Nuni - Zakaj farji trebuhe rede, ki da je nastala na temo razmerja uršulinke matere Ignacije, z uršulinskim ravnateljem ter spovednikom Janezom Nepomukom Šlakerjem , ki naj bi z njim tudi zanosila. Prešerna so zaradi Nune kregali, ker naj bi pesem namigovala na to razmerje :

Kako da se birtom
Trebuhi redé?
Ker žręejo, pijęejo
Do belega dne.

Kako da se ferboltarjem
Trebuhi redé?
Kri kmetov pijęejo
Pijavke hude.

Kako da se dohtarjem
Trebuhi redé?
Zato ki nobeden
K njim prazen ne sme.

Kako da se peamtarjem
Trebuhi redé?
Zato, ki se mazat
Vsi radi pusté.

Kako da se farjem
Trebuhi redé?
Za maše jim nosijo
Neumne žene.

Kako da se nunam
Trebuhi redé?
Zato ki se farjam
Porivat pusté.

Prešeren je tudi rad videl neko dekle in ko je na balu plesala z oficirjem, ki se je pisal 'Fest' (= Vest), ji je drugi dan poslal tale verz:

Če tudi je fest
Pa le Ti ni zvest
Če je tudi kavalir
Pa je največi kurbir.

Natakarici Minci Ulik v gostilni pri Stari pošti je posvetil več verzov :

Minca, Minca,
učke imaš kot pangeljčke,
žnabelce kot nageljčke,
ziska pa sta povštrčka.

Minca, na licih
ti rož'ce cveto;
skrbi me, boli me,
kdo trgal jih bo.

Gostilničarju Ivanu Nepomuku Mayrju si je dovolil zbadljivko, zakaj je bil vržen v Vltavo spovednik češke kraljice. Zabavljica je v dveh različicah.

Zakaj je moral Nepomuk
v vodo smuk?
Ker ni povedat hotel,
kdo je kraljico fuk.

Mayrjevi hčerki Cilki, ki se je poročila z nekim Gocanijem v Torino, je Prešeren posvetil pesmico, ohranjeno v dveh variantah :

Ne maram za naše,
so slabe krvi,
mam rajši Taljane,
k' jim boljši stoji;
šla bom na Laško,
v mesto Turin,
prinesla bom "mačko"
nazaj brez kocin.

Župniku Blažu Blazniku, ki ga je dražil, češ da advokati dobro zaslužijo, je menda odgovoril, da župniki pač še bolje, z verzoma:

Kjer je maša,
tam je tudi kaša.

Prešeren si je po pričevanju sestavil tudi nagrobni napis in ga zaupal Albini, mladoletni hčerki Ane Jalen : "Tukaj počiva France Prešeren, nejeveren in vendar veren." Po neuspelem poizkusu samomora, ko se je šel obešat na žebelj v Jelenovi gostilni ali po drugih virih v gostilni Pri stari pošti in ga je gospodinja rešila, pa je zapisal: Prešeren, neveren se je obesil za cviren. Natakarici pri Šestici, ki ga je menda dražila z verzi (neznani informator se spomni samo njihovega zaključka) "strgan rokav / Prešeren, ne bo ti več stal", naj bi sledil pesnikov odgovor:

Lička bledijo,
joški visijo,
luknja velika
Prešerna ne mika.

V pesmi o Repiču se norčuje se iz priimka njegovega profesorja Elije Rebiča :

V Ljubljan je en moš,
K men', da je tič,
Pa ni tič; -
Le od tiča - repič.

Po prešernoslovju izbrane izjave govore o Prešernovem vsakdanjem in obilnem priložnostnem pesnjenju, ki je bilo sicer take narave, da ni moglo računati na objavo, vendar ga je pesnik cenil do te mere, da se mu je zdelo vredno hraniti ga, pobožne sodobnike pa motilo, da so ga še pred njegovo smrtjo uničili. Narobe bi bilo, ko bi na podlagi teh verzov namesto podobe pevca prefinjene ljubezenske poezije, nacionalne in bivanjske tematike zrasla podoba pijanega priložnostnega verzifikatorja, kakor je bila v zavesti spodobnega ljubljanskega in kranjskega meščanstva.

Na vabilu za eno od prešernovanj alternativne narave, ki si je zadalo nalogo "rekonstruirati izgubljeno Prešernovo zbirko Frajgajst", je bila zapisana zanimiva misel kantavtorja Janija Kovačiča:

"Prava ljudska poezija vedno napravi še kvantaško varianto, ki prvi potrdi pomen in jo ustoliči za kanon neštetim travestijam. Vsaka dobra pesem ima svojo travestijo, ki živi med ljudmi. Ta prvi drži narobno zrcalo - ko jo smeši, ji hkrati prizna, kako jo ceni".

O VRBA   O Vrba! srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; de b' uka žeja me iz tvojga svéta speljala ne bila, goljfiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjov nótranjih b' igrača! Zvestó srce in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.

"Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal;  srce je prazno, srečno ni ,nazaj si up in strah želi."

MAGISTRALE   Poet tvoj nov Slovencam venec vije, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Iz sŕca svoje so kalí pognale Mokrócvetéče rož'ce poezije. Iz krajov niso, ki v njih sonce sije; Cel čas so blagih sapic pogrešvále, Obdajale so utrjene jih skale, Viharjov jeznih mrzle domačije. Izdíhljeji, solzé so jih redile, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile. Lej! torej je bledó njih cvetje velo, Jim iz oči tí pošlji žarke mile, In gnale bodo nov cvet bolj veselo.